Avstralija in Nova Zelandija

2010 Review

krivikiwi — Sun, 02 Jan 2011 17:35:49 +0000

The stats helper monkeys at WordPress.com mulled over how this blog did in 2010, and here’s a high level summary of its overall blog health:

Crunchy numbers

A Boeing 747-400 passenger jet can hold 416 passengers. This blog was viewed about 6,200 times in 2010. That’s about 15 full 747s.

In 2010, there were 40 new posts, growing the total archive of this blog to 45 posts. There were 96 pictures uploaded, taking up a total of 270mb. That’s about 2 pictures per week.

The busiest day of the year was January 5th with 252 views. The most popular post that day was Dan 10#: DFO – Sunday shopping.

Where did they come from?

The top referring sites in 2010 were facebook.com, mail.google.com, sl.wordpress.com, search.conduit.com, and hostedtalkgadget.google.com.

Some visitors came searching, mostly for krivi kiwi, nova zelandija, krivikiwi, kiwi krivi, and avstralija.

DAN vsak naslednji#: Home sweet home!

krivikiwi — Mon, 15 Feb 2010 11:21:25 +0000

09.02 – … 2010 / Zdej sva očitno že doma in sva vesela. Za vse najine potovalne fene pa je treba profesionalno izpovnt še blogovske obveznosti. Hja nazaj v domovino sva potovala dokaj hitro in mučno. Rit naju je celo pot močno bolela in nevem zakaj delajo taka letala za tok dolga potovanja. To je mučenje … First class bi mogl zamenjat za economy in šele tako bi se potovanje spremenilo v dokaj normalno in človeško, pa še v First Class bi mel leta dost že po 5 urah. Skratka na letalu je bilo dogajanje pestro … sedel smo, pol smo dobil za pit, pol za jest, pol spet za pit, pol smo sedel, na koncu smo tut spal in potem ko smo pršli v Dubai, kjer smo si lahko noge mal pretegnl in ponovil vajo do Benetk. Tm sta naju prčakala očeta, ki sta naju skrbno odpeljala domov. Doma sva dobila mal domače hrane in prebava se je hitro uredila … 12 urni zamik je kmal prišel za nama in okol pol devetih sva že trdno spala. Tko se je zaklučlo najino potovanje in v tem postu bi se zahvalila vsem, k ste naju spremlal, komenteral in bral … tko sva vsaj s pisanjem bloga vztrajala do konca.

Ker ne želiva ničesar zadržat zase in veva da bodo takšne informacije lahko zelo prav prišle tistemu, ki se bo odpravil v ta del sveta, sva spodaj naštela nekaj opornih točk najinega stroškovnega in potovalnega plana …

- 48 dni

- 43 ur na avionu

- 1 kontinent, 2 otoka

- 32 mest na poti

- 2 oceana, 1 morje

- 17# tankov (goriva:))

- 8.717 km po NZ v 30 dneh (J. otok: 2.945 km, S. otok: 5.772 km)

- 97 komentov na blogu

- 5.385 ogledov v cca 2 mesecih njegovega obstoja (nepričakovano! WAW:D)

- budget potovanja cca. 7.500 eur za 2 osebi (grob izračun)

- od tega: 1.840 eur za letalske karte za 2 osebi, 750 eur za rent-a-car, 350 eur za gorivo, 375 eur za Frenkya in njegovo oblekco … in ostalo

- če koga zanima kaj več, pa ve kje naju najde:D

Se vidmo kje na snegu …

DAN 45#: Easy come, easy go – let’s go!

krivikiwi — Sun, 07 Feb 2010 19:14:10 +0000

07.02.2010 / V nedelo je parking zaston, zato lahko spiva do 10.00 in še dlje . Za jest mava na zalogi samo še jajca, kar pomen, da bova dons jedla JAJCA . Raznolik zajtrk naju je tako poživil, da sva brez težav vse spakerala v ruzake in se že na pol pripravila za odhod. Sledil je sprehod do kinocentra, kjer sva kupla vstopnice za film Sherlock Holmes in se najedla – padu je kebab in burito. Ampak tako prvi in tudi drugi mata bolši okus v Sloveniji. Film se začne ob 6.15 in sprehodiva se do skytowerja, kjer spotoma ujameva enga pogumneža, ki se je odločil za skok (SkyJump – neke vrste Bungee, ampak ne čist…) Zavijeva v stavbo kjer je vhod tudi v SkyTower in pot naju nekako nehote pripelje do casinoja . A mogoče kdo ve da nama je kej keša ostal? Zasedeva en avtomat, not vrževa 2 dolarja in po eni urci sva v kino odšla s 14 dolarji – kul, prslužla sva si za kokice in pijačo . Film je bil hudo hud, ampak po koncu še nisva bla zaspana, zato sva šla nazaj v casino in spet pristala za enim avtomatom. Dnevni izkupičk pa je bil tak vložila sva 9 dolarjev, priigrala 22 dolarjev. Ura je že velik in spakerat je treba še nekaj malenkosti. Vrneva se nazaj v hostl, spakerava in obloživa še Frenkyja, skočva pod tuš, objaviva zadnji dan na Blog in pičiva spat. Jutri se boste zbudil in naju ne bo več v NZ. Želiva vam lep let in lahkonoč.

DAN 44#: Malo Piha, malo ne

krivikiwi — Sun, 07 Feb 2010 12:41:06 +0000

06.02.2010 / Ustala sva točno pet minut pred osmo, zakaj … ja zato ker je blo treba jt plačat parking za eno urco. Do osmih je namreč parking zaston. Eno urco mava časa, da si greva skuhat zajtrk, pol je pa treba jt na dolg izlet, da ne bo treba plačvat parkirnine . Jajca so hitr spečena in posoda še hitrej pomita. Pet minut čez deveto sva že v avtu in na avtu ni listka s kaznijo, plan je uspel. Odpeljeva se na najbolj znano surfersko plažo v okolici Aucklanda, to je PIha. Plaža je za bolj advanced surferje, zato bo Frenki na temu placu počivu. Kljub temu, da je plaža v okolici Aucklanda, je do nje 50 kilometrov – midva sva se do tja še ene trikat zgubila in skupi s parkiranjem sva nardila 100 km . Plažica je fina, valovi pa res preveliki za naju. S kamero in fotičem ostaneva na suhem in snemava mal bol proje od naju. Večina surferjev gre vn iz vode in tut midva se sprehodiva iz južnega dela plaže Piha na severni del. Severni del je mal večji, ampak ma slabše valove – tle ni noben srfu. Ma pa ta plaža eno drugo posebnost, pesek na plaži med hojo tko čudn škripa – tega še nism vidu, ne slišu in težko je opisat … Neki časa od presenečenja gazva po tem pesku, pol gre Eva neki narisat v pesek, mal še pobluziva, greva na en ekstra krimi milkšejk in se odpraviva naprej na lov za plažo z mal bolj primernimi pogoji za začetnike. Matr, obdelala sva vse plaže okol Aucklanda in na koncu pristala nekje v Orewi. To je en mest cca 30 km vn iz Aucklanda, kjer na plaži nisi mel niti za pet dek zemfa, kaj šele za valove. Na plaži se je lih odvijal nek tekmovanje za reševalce iz vode in tekmovalci so noro plaval, po so se pa še poganjal po vodi z nekimi čudnimi čolni , čist friki in nerazumljivo, predvsem čolni. Zgleda da je to tle nek mestni šport, ker so se tako mladi in stari naokol pajsal s temi čolni, na katerih so klečal in se z rokam poganjal? Zgleadjo pa kokr ena mešanca windsurf dile in kajaka :S Pol so se pa s tem sranjem še čolnal po valovih. No če s srfom srfaš, potem s čolnom čolnaš … tko si jz razlagam. Po koncu tekmovanja – zmagu je en reševalc iz Pihe in ena reševalka iz Orewe – sva se šla v bližnjo restavracijo okrepčat. Restavracija se je imenovala, ubistvu je mela zlo zanimiv ime MEK . Iz Orewe sva se pelala nazaj v Auckland in da, ker si že kar nekaj časa močno želiva sneg, sva ga tut uspela najt – snežni planet med Orewo in Aucklandom z imenom ‘SnowPlanet’. To je pokrit smučišče in snowboarderski park. Tm sva v barčku z imenom ‘Mountain View’ v šortsih in kopalkah med pitjem ginger piva opazovala kako se je folk v bundah spušču, skaku in telovadu po bordih in smučah . Zanimivo, kr ornk sva se nasmejala, neki folka pa je tut kr dost obvladal, tko da je blo tut kej za vidt. No za tem je sledil še en postanek, šla sva si pogledat Mission Bay – to je kao en hardcore Windsurferski zaliv v Aucklandu, kjer se tut sposoja oprema in se divje srfa . JA VALDA. Sploh, da sva pršla do tja sva mogla najprej na en big ass obvoz, ker je bla cesta do zaliva zarad enga big shit maorskega festivala zaprta. Na tem festivalu nisva vidla čiz nobenga belca, zato naju je blo kr mal strah. Iz avta nisva izstopila dokler nisva bila daleč stran v Mission Bayu. Tm vidva enga strica k renta windsurfersko opremo – lih enga japončka je nasral in mu dal za srfat en komplet z ogromno 250 litrsko dilo in jadrom cca ene 2 kvadratna metra . Pihal je pa skor tok k npr. iz fena ko se fenate v kopalnci. Gospoda mal ogovoriva in ker je mel na plaži same ogromne dile, ga vprašava če ma kej manšiga in še kakšna jadra. Zleze v eno 100 let staro prikolco, tm neki premetava ene stare stvari, čolne in jadra, na koncu pa izjav, da ma nekje pospravlen jadr sedm kvadratnih metrov in da ma tle en jambor dolg pet metrov in da ma tm cenik in da nej ga jutr pokličeva preden prideva. Vprašava še kok bo kej pihal in ko reče da bo bl slabo, naju že ni več. Hočva se že odpelat, ko v naslednem zalivu opazva, da je na vodi ene 50 windsurferjev. Kva pa je to !? … matr to je šola, pičiva hitr ke, mogoč se še kej za naju najde. Ja valda šola ja … mel so regato in pomoje bi hitrej plaval kokr srfal, ker pihal ni nč. Mal jih posnameva, ampak na posnetkih so vsi tekmovalci bol kot ne statični . Počakava še da z ogromnimi dilami in jadri pridejo vn iz vode, da vidva tekmovalce in opremo. No, da boste na tekočem zmagu je en grk, druk je bil nizozemc, tret pa italjančk, ostalih 8 za prvimi tremi so bli pa novozelandci . To je dokaz, da je pr nih tale scena čiz aut. Midva se napokava v avto, se izogneva festivalu, k je zgledu tko kot nek maorski pozdrav poletju in se vrneva v hostl. Parking naju še čaka, plačat ga ni treba, zato lahko greva v sobo pisat blog in spat.

DAN 43#: A.A.S. (Aussie AirForce Supply, Turangi – Auckland)

krivikiwi — Sun, 07 Feb 2010 12:35:31 +0000

05.02.2010 / Zutri se zbudiva in jupi spet se seliva . Pospravt morva celo bajto in na kup zmetat vse najine stvari in jih potem pobasat v avto. Kot pravima preseljevalnima veteranoma to uspe približno v 45 minutah. Odjaviva se okol 9.35 in se odpeleva v Taupo na zajtrk. Naključno izbereva en breakfast bar in si naročiva zmešana jajca. Čist zmešana spet napadeva avto, k ga bova dons nadlegovala prbližn ene 4 urce, pridt morva namreč do Aucklanda – najine zadnje postaje. Največja zanimivost na poti do Aucklanda je bil ženski WC, na enem od najinih postankov. Bil je namreč zlo čist in lepo urejen, v njem je bila napisana psemica, v čast tistim, ki skrbijo za ta WC, lepo je bil prebeljen in na sušilcu za roke je bil še pušlc svežih rož. Sam ga v živo nism šu pogledat, vidu sm ga samo na slikah in opis vam predajam po Evinem ustnem izročilu. Jz sm obiskal WC za dece in v njem ni blo nč posebnga. WC kot WC, pa še lepo sveže je bil poscan. Od lakote sva bila že pri koncu in zato sva si življenje rešila s survival kitom Australian AIr Force, ki nama ga je za spomin dal Boris. Mljask ko poješ vse, ti še cel dan v glav hrusta . Dve urce kasnej pa že bluziva okol po Aucklandu. Ene dvakrat se zgubiva, mal greva levo, mal desno, zabluziva na en most, kjer je dovoljen promet sam za BUSE, ampak to piše na sredini mosta in ko prideš dol iz njega te fino lepo posname en stric … upava da bova hitrejš pobegnila iz države, kokr bo kazn pršla na rentacar . Ne sekerava se preveč, ker če bi sred mosta začela obračat nazaj, bi vrjetno dobila še večjo kazn kot jo bova . Skratka prideva pred hostl, ki je točno v centru Aucklanda … kje bo člouk zdej parkeru – niti enga parkirnega placa nimajo vosli. Parkirna hiša zravn je draga in za vsako uro plačaš skor tok k za happy meal v meku. Tko ne bo šlo, hitr preračunava, da se nama bol splača plačat za par urc na ulci, ker je od 18.00 parkiranje itak zaston. Supr, parkirnino lahko plačaš samo za eno urco, mela bova izvrstno telovadbo, vsako urco bova šla lepo iz sobe vn do parkerplaca, plačala in se vrnila nazaj … in to samo za 4 dolarje! . Prvo uro sva šla do avta ene trikat, dvakrat zato, ker je blo treba vso prtlago prnest v hostl in ta tretič zato, ker je ena ura potekla in je blo treba plačat za novo. Na konc je bla ura že šest in s parkingom sva mela mer, lahko sva si šla poiskat neki za jest. Odločva se da bova jedla tajske nudlce in Eva opaz internacionaln Food Court. Tle not majo indijski, ameriški, novo zelandski, tajski, japonski, vietnamski, korejski in še kakšn fast food. Ena gospa pr tajskm fast foodu sinu naroči nej hitr skuha dvoje nudlce, da se gosta najesta in to je to. S polnimi trebuhi se je veliko lažje sprehajati po aucklandskih trgovincah, kino centru in ulcah. Skočva še v supermarket po malo pijače, nato pa nazaj v hostl spat, dost je blo ponočevanja.

DAN 42#: Forgotten day

krivikiwi — Sun, 07 Feb 2010 02:10:38 +0000

04.02.2010 / Včerajšnjo ponočevanje naju je izučilo, zato sva dons na pot odrilna bolj zgodi. Najin trud, da bi izkoristila dopoldanske ure pa je bil zamanj. V turističnem centru i-Site, sva si mogla zrihtat še prenočitev nekje v Aucklandu. Po navadi je to trajal okol deset do petnajst minut, ampak dons je blo to seveda drugače. V Turangiju zgleda zlo malokrat dobijo nalogo, da turistom rihtajo prenočitev v Aucklandu, kar pomen, da o največjem mestu Nove Zelandijie nimajo pojma. Z Evo poveva, kaj bi rada, kje prbližn bi rada mela hostl, za kok dnarja in za kok doug. Gospa sploh neve ke bi začela, kaj bi iskala in kako nej se vsega skupi sploh lot. Na pomoč ji priskočjo še ostali dve sodelavki, ampak midva še vedno nimava rezerveranga prenoičišča. Po 45 minutnem iskaju, nama je z Evo jasno, da tko ne bomo nikamor pršl. Spremeniva najine želje in rečeva, vi samo neki v Aucklandu najdte, za prespat in rezerverite ostalo se bova pa že sama znajdla. To je to gospe uspe v prvo. Rezervera, midva plačava in kot da bi vstala ob 12.00 se odpraviva na pot . Dons se peleva proti zelo znani Surf Highway 45. To je ena cesta ob keri je ogromno surferskih plaž, s seboj logično vzameva tut Frenkyja, da mal povadva. Nekje na sredi poti je treba zavit na Forgotten world highway in se pelat po njej do začetka surferske avtoceste. Tukile lahko lepo doživite naravo, đunglo in samoto. Srečal ne boste več kot 3 avtomobile. Zlo zanimiva cesta in če radi vozte avto in če se vaš sopotnik rad voz z vami, je to provgotov ena od stvari, ki jih v Novi Zelandiji morte doživet. Vse skupi pa poteka tkole, ko zavijš na to cesto se sprašujš, zakaj so cesto poimenoval pozabljeno od celga sveta. Dvopasovnca, dobr zrihtana in druzga kot uživat v vožni ti ne preostane – zato se za volanom za okoli 100 km preizkus tudi Eva. Prevoziva polovico ceste in takoj nama je jasno zakaj ima takšno ime, lepa cesta se iz kilometra v kilometer neznatno spreminja, spremembo pa opazš, ko se vozš po neprehodni đungli, po makedamski cesti z enim pasom. Ampak, ko prideš vn iz te đungle se cesta spet iz kilometra v kilometer spreminja, hvala bogu na bolje. Porabla sva prbližn 3 ure in prispela sva v New Plymouth … se spomnete, tle sva že bla . Tuki se namreč začne ta Surf Highway, ampak ko sva mesto prečkala prvič, žal za to cestico ni bilo časa. Peleva se še ene 25 km naprej in prispeva v prvo surfersko mesto na Highwayu 45 in to je Oakura. Tlele majo ogromno peščeno plažo, valove, ki so primerni tut za biginerje. Parkerava pograbva Frenkyja in se zapodiva v vodo. Srfava, srfava in nč naju ne zmot. Srfava, srfava in čist padeva not. Srfava, srfava in se spomneva, da bi mogla jt naprej. Valovi so bli kr mal preogromni, ampak dobr vsak je po enkat vstal na srf in bla sva zadovolna. Oseka je bla tut že taka, da so vsi razn naju zbežal vn iz vode, to je bil znak, da pogoji niso več dobri za srfat in tut midva sva prenehala. Matic je med srfanjem v vodi opazu še enga pingvina, k je zgleda lih plavu na sladoled … Vrjetno je zgubu mamo in jo je iskal. To je blo to kar se je dogajal v Oakuri, zdej pa naprej. Prideva v avto in ugotoviva, da je ura že kr mal pozna. Če bi nadaljevala pot okol po Surf Highway 45, bi se turistična tura spremenila v krožno dirko po Highway 45, dam bi pa pršla vrjetno šele okol petih zutri. Nekaj utriknkov in surferskih izkušenj iz začetka surferske avtoceste je bilo dovolj, zato se vrneva po krajši poti nazaj v Turangi. Ampak tle naju presenet še ena cesta, k sploh ni mela imena … vrjetn z razlogom. Naju to ne zmot in če sva se v Oakuro pelala po Forgotten world Highway, sva se nazaj pelala po By God and Jesus Forgotten JustWay … šit. Srečala sva enga človeka in še tega čiz na začetku, k je bla cesta še kokr tok uredu. Na pedeset kilometerski cesti, čez pašnike, gozd, hribe in samoto, poslikava in posnameva še sončni zahod. Da sva se rešila te ceste veva, ker je makedama in šume konc, nasprot pa se zdej že vozjo avti in tovornjaki. Zanimiva izkušna od Turangija pa naju loči samo še dobrih 80 km. Po tej cesti sva pridobila prbližno 100 km, nekaj časa in nč bencina . Na poti se na žalost zabijeva v enga oposuma , upava lahko na najboljše in to je, da ga je zutri samo fajn bolela glava. Umikala sva se mu že skor v hosto, ampak butc je kar rinu in rinu v avto dokler jih ni dubu po betici. Sestradana prideva domov okol 22.30 in si spečeva meso, neke piščančje klobasice in mal zelenjavce pojeva in jo zbriševa v postlo. Pakeranje, pomivanje, pospravljanje in pometanje pa pridejo na vrsto jutri. V postlo se skupaj s 550,7 km težko zgužvamo, spat se v taki gužvi ne da. Dobro da ma bajta 5 postel. Tko da sva jih dala 200 na dvojno postlo, 100 na enojno, 150 jih je blo na raztegnenem kavču, 100 pa na zloženem. Nama je tko ostala še ena postla in zdele že spiva. To kar slište pa smrči Eva in ne jz … Lahko noč.

DAN 41#: Kiwitukiwitam (Bay of Plenty – Coromandel Peninsula)

krivikiwi — Sat, 06 Feb 2010 09:23:26 +0000

03.02.2010 / Zbudiva se v lep, sončen dan, ampak žal kakšno urco prepozno. Tok sva hitr pojedla, da ko sva sedela v avtu, sploh nisva vedla kva sva pojedla. Avto pilota naštimava v smeri mesta Te Puke in uživava. Vsak pravi turist more jt v deželi kiwijev pogledat kiwifruit nasad. Točno to je zadeva po čemer je mesto Te Puke znano – Kiwi360 . Butasto ime in pojma nimava, zakaj bi se nasad s kivijem imenoval Kiwi360 ampak tako je. Skratka z vožnjo sva porabila približno dve urci in prispela v Te Puke okol 12.00, takoj sva se šla prjavt za turistični tour po nasadu. Plačava karto in čez 20 minut odrinemo. Mela sva lih mal časa, da sva šla na tojlet in pregledala trgovinco – povsod se kej zanimivga najde. Zravn tega nasada se nahaja še nenormalno velikanski kos kivija, kjer sva zabila še mal časa, da sva se poslikala in splezala navrh, da sva vidla še kakšn je razgled iz njega. Napočil je čas vsi navzoči turisti se vsedemo v kiwi vlakec. Vsak vagončk je bil v obliki kivija in zgleda, da ta nasad ni preveč priljubljen, ker je blo več kot pol sedišč v kivijih (vagončkih) praznih. V temu nasadu nimajo samo kivijev, ampak še pomaranče, limone, mandarine, grejpfrute in še polhn enga druzga sadja k ga sploh ne poznam. Ampak med tem mešanim sadjem in kivijem je ena razlika … kivi oberajo, ostale majo pa za okras in zato, da se na teh drevesih z gnilim sadjem hranjo ptiči. Vrnmo se h kiviju – s tem vlakcem se vozmo med nasadi rumenga, zelenga, tazga in drgačnga kivija, vmes vodič na radio prklop predavanje o kitajski kosmulji, zgodovini tega nasada, kok kivija prdelajo, kok ga izvozjo , kok ludi uvozjo, da obera ta kivi in druge zanimive reči. Vmes se na enmu delu ustavmo in vodič nam pokaže razliko med moškim in ženskim kivijem in razliko med rumenim in zelenim. Za to morš bit res mojstr, moški kivi od ženskega razlikuješ tko, da pogledaš ker ma sadje na drevesu … tist k ga nima je dec. Zelenga od rumenga pa razlikujš tko, da je en rumen drug je pa zelen . Ja, lahko ampak vse pa le ni tako preprosto … razlika med njima je v deblu drevesa in velikosti sadeža. Rumen je v tem obdobju mal večji, poleg tega je drevo rumenga kivija sestavljeno iz debla zelenega kvija in krošno rumenga kvija … kar nardijo s cepljenjem. Drevo zelenga kivija je pa pač cel od zelenga kivija. Zdej sva že prava eksperta glede kivijev in v opraševanje in ostale neumnosti se ne bova spuščala, ker bo post za ta dan predolg. Pr kivijih, kot da jih še nismo nikol vidl, se vsi poslikamo, midva z Evo pa to čudo še posnameva. Ostale gospe vodiča še nekaj časa maltreterajo, nakar stric pove, da je različnih vrst kivija več kot 400, ampak da se vse še ne prodajajo, omenu je tut, da obstaja kivi, k ga olupš in ješ kot banano. Glej stric neumnosti pa ni treba govort … banana je banana in kivi ni banana . Nam turistom so mogl pokazat tudi kako so včasih sorteral kivi, ker jasno, da se prodaja več kvalitet kivja, ki so odvisne od velikosti in teže sadeža. V to napravo so stresl kivijeve sadeže in naprava jih je glede na težo razmetala naokol, najlažje je vrgla najbl delč, najtežje najbliži, kiviji pa so se potem lepo odkotalil vsak v svojo škatlo. Vse to je blo vklučen v 30 minutno Kiwi360 nasad turo, čakala nas je sam še degustacija kivijev, različnih kivijevih sokov, kivijevih likerjev in kivijevga vina. Vin je bil podobn enmu zlo slabmu cvičku, sok je bil pa kr dobr, likerja nisva pila ker sva vozila, pera pa žal ne delajo, zato z litrom kivijevega đusa odkorakava v avto in nadaljujeva pot. Naslednja postaja je kraj Mount Maungaunui, to je rez eno prikupno srfrsko mestece v Bay of Plenty. Sprehodila sva se po glavni aveniji in zavila v ene par surferskih trgovinc, v eni naju skor naserjejo, da bi kupila še en srf … ampak midva se ne dava , a ste nori kam ga bova pa dala . Tole surfersko mestece je znano še po eni zadevi, ki ji tm rečejo artificial reef. Na plaži, kjer že tko kr lepo valovi, so nardil nekakšn nasip, da zdej ornk valovi. Valovi so veliki in za naju prehudi, tuki srfa folk k obvalda, mal paseva oči, poiščeva kosilo in valda greva naprej. Nasledna postaja je Hot Water Beach. Na poti morva jt še tankat in ustaviva se v mestu Whangarei. Tut to mesto ma neko srfersko plažo in če majo kje kej surferskega, morva midva z Evo to vidt. Plaža je sicer fina, ampak vzdušje je bol slabo. V vodi je ene 5 surferjev, na plaži pa ene 5 mladih mamic, ki se igrajo s svojimi otroci. Ura je bla že okol ene 18.00 in postajat je začel mal bol hladno, zato gremo tja, kjer je voda topla – na Hot Water Beach. Vozva se še kšno urco in prispeva. Sprehodva se po plaži in na njej je naplavlenih miljon meduz … to pomen, da je tle voda res topla, ampak v čem je keč. Nekje na sredini plaže se pod zemljo nahajata dva izvira vroče vode, k skoz zemeljske razpoke privreta na dan. Ampak teh izivirov ne vidš kr tko, se je treba mal potrudt, vsak k pride na to plažo, si lahko sposod lopatko in si sam skoplje luknjo, v kateri se nabere ta topla voda in se potem po tej luknji pajsa, uživa in se dela kot da je v spaju. Midva sva pa nardila eno foro, ne da bi vedla, na plažo sva pršla tok pozn, da so vsi že šli, za sabo so pa pustil skopane lukne s toplo vodo, kjer sva se lahko grela. V teh luknah ne morš normalno not ležat, ker je na dnu tok vroča voda, k pride vn iz zemle, da se kr spečš. Vroča voda kr vre vn iz peska in mal morš pazt tut kam stopš, ker te lahko pesk pomešan z vročo vodo kr fajn speče. Na koncu sva ugotovila zakaj več nobenga ni blo – ker je bla plima in po ene 15 minutnem zastonjskem spaju nama je bazenček zalil morje in mogla sva jt. Važn, da sva midva preiskusla to zadevo, itak je blo pa pred nočjo treba vidt še neki, tko da sva odhitela naprej. Blizu se nahaja še Cathedral Cove, to je ena kamnita lukna na neki plaži, kjer so snemal film Zgodbe iz Narnije – al neki podobnga. Midva na prakirišče prispeva ob 20.00, nobenga ni več tm. Pograbva vso foto, video opremo in se spustiva v divji dir, da ujameva zadnje žarke svetlobe za foto sešn. 45 minutni pohod opraviva v 25 min in prideva 3 minute pred popolno nočjo do Cathedral Cove. Zadeva je kar zanimiva, ampak ponoč ni tok zlo zanimiva . Sploh pa vse pokvarjo neki znaki, kako je ‘hazardous’ zlo nevarno tle okol in da je treba pazt na padajoče kamne in oh in sploh … to je vse pokvarl. Je za pogledat, ampak ni pa full noro. Baje da je ta zadeva najlepša ob sončnem vzhodu. Midva sva sončni vzhod zamudila za ene 15 ur al pa bla prezgodna za ene 8 ur. Skratka ta lukna naju ni preveč prevzela. Vseen mal poslikava in posnameva, ker zaston sm nisva hodila, potem pa se okol 22.00 v popolni temi, po đungli vrneva nazaj do avta. Vmes srečava še strica ježa, ki nama je prečkal pot in da mi nau kdo govoru da jež nabada hruške, ker jih ne, kje vraga nej jih najde v đungli. S pomočjo luči na kameri le najdeva pot iz đungle in nočno dogodivščino začiniva še s 380 km dolgo nočno vožnjo do Turangija. Domov prispeva okol pol dveh zjutri, pojeva makarone od včeri do konca, se vrževa med tuš in se oprhava pod kovtrom. Popotovanje po Zalivu mnogih (Bay of Plenty) in polotoku Coromandel je blo do zdaj najdaljše – nardila sva 760,2 km in podrla osebn rekord. Vi v Sloveniji uživite, ko greste iz službe midva greva pa spat LN.

DAN 40#: Parking Ticket

krivikiwi — Fri, 05 Feb 2010 11:17:53 +0000

02.02.2010 / Z vremenom tlele v Turangiju res nimava sreče … Spet se zbudiva v en kisu oblačno deževn dan. Mal prilagodiva plan in se po zajtrku spraviva v avto. Mal sva še zaspana, ampak je vse kul, ker lahko spanc nadoknadva v avtu. Spet se namreč že ene šestič peleva po isti poti ob jezeru Taupo, do isto imenskega mesta. Pot poznava že na pamet, zato med vožnjo mal zadremava. Zbudiva se lih, ko se prpeleva v mesto, še dobr, ker tle je treba bit pa mal bl previdn, v NZ se je namreč začela šola in velik šolarjev je na cesti, zato previdnost ni odveč. Dons si želiva ogledat maorski šou (maori so tle domorodci), baje da se tle pleše in poje in da je čiz zlo zanimiv. Maori jasno ne živijo v mestu, ampak v selu … na podeželju ma pač vsako pleme svojo vasico, kjer furajo ta svoj life stil oz. subkulturo. Ampak vse je lepo in prov, dokler nama tm receptorka ne pove, to kar piše v brošuri sploh ni res, da se lahko ti podnev čez nihov naselje sprehodš in vidš kako živijo in kaj delajo, kako pojejo in plešejo … Oni majo ta šou samo zvečer, ko pač folk k igra te maore pride v službo in oni ti v treh urcah zaigrajo, zapojejo, zaplešejo in neki skuhajo za jest, se preoblečejo nazaj v navadne ljudi in pičijo dam, tko k vsi ostali turisti. Nevem zakaj, ampak midva sva si to zadevo predstavlala mal bl hardcore, da maorčki dejansko tm živijo. Odločva se, da te fejk gledališke predstave zvečer ne bova gledala, prvič zato k ni preveč pristna in drugič zato, ker je predraga (100 dolarjev na osebo) + midva morva kupt še tono spominkov, kjer nama bo 200 dolarjev še kako prav prišlo . Skratka z Maori sva kar hitro opravila, žal pa ne moreva komentirat, kako maorska izkušna zgleda in svetovat a to dobr zgeda, al slabo, se to splača al je to stran vržen dnar. Peleva se nazaj proti mestecu Taupo in na poti naju premami tabla Huka Falls – še eni izmed zlo znanih NZ slapov. Zapeljeva se 5 min stran od glavne ceste, parkirava, stopiva iz avta in se ozreva naokoli. Šum prihaja nekje vn iz hoste, ampak okol ni nobenega hriba, gore al pa kej druzga, iz kjer bi voda drla in padala dol v globino, se vmes razpršila in ustvarila sapojemajoč pogled. To bo spet en velik nateg . Ampak presenečenje je blo veliko. Sicer to ni nek slap, kot bi si ga mi predstavlal, ampak je ena ozka rečna dolina, k ma kr velik naklon, skozi katero nori ogromn vode. Za primer, reka je na vstopu v to ozko dolinco široka 50 metrov, dolinca je široka 10 metrov, na koncu pa je reka spet široka 50 metrov al več. Zdej si pa predstavlite, kako zgleda, če ista količina vode teče po 50 metrov široki strugi al pa po 10 metrov široki strugi, ki se na prbližno 500 metrih spusti za ene 50 metrov. To noro vodo je gledat noro. Piše, da je to ena glavnih in najlepših atrakcij na NZ in prou majo, Huka slapovi, kot jim pravjo, so res za pogledat, če greste v NZ si jih obkrožte na zemlevidu, nahajajo se nekje na sred S otoka NZ. Ta trenutek, ko vam razlagam kakšni slapovi zgledajo, dežuje in midva z Evo stojiva pod drevesi na suhem. Še mal počakava … še mal … pa še mal, aha nekak je nehal dežvat in zato greva zdej poslikat in posnet to čudo. Za tem sva se odpelala še na eno mal višje locirano točko, da sva si slapove ogledala še iz ptičje perspektive, potem pa je bil čas za spominkanje v Taupu. Pretaknila sva skor vse štacune po dolgem in po čez in nakupla ful stvari po čez in po dolgem. Po nakupovanju se vrneva v najin avto in na vetrobranskem steklu, za desnim brisalcem naju čaka presenečenje. Dobila sva parking ticket oziroma tako imenovano kazn za napačno parkiranje, kar je čudn, ker je bil avto čiz prou parkeran. Skratka fora je bla v tem, da lahko avto na parkingu pustiš samo 60 min midva sva ga pa 70 minut in kazn je bla 15 dolarjev. Hvala bogu, da majo vsaj kazni mejhne, prou z veseljem jo greš plačat, če bi mel take kazni v Sloveniji, bi tut jz večkrat napačn parkeru. Tko da nej ljudje ne pametujejo, da visoke kazni ne pomagajo. Torej predn sva šla dam, sva mogla najt še neko stavbo, kjer not plačaš kazn za prkeranje, đizs k da tega ne morš plačat na pošti. Skratka ta stavbica, je kr velika in ima prekrasn pogled na jezero, prletiva not in gospe dava dnar … na tle maš – oderate boge turiste . Hec, ne gospa je bla prou prijazna, skor je začela še jokat, da kako to da se nama je to zgodil in joj, a nisva vidla znaka in … Tko da sva jo mogla skor da ne midva tolažt tm, da to da morva plačat ni nč hudga. Gospo sva pomirila in se odpravla domov. Skuhala sva si še bolonjeze makarone, pogledala mal TV in šla spat.

DAN 39#: Thermal Wonderland in Luge

krivikiwi — Fri, 05 Feb 2010 11:12:38 +0000

01.02.2010 / Pa da, dež še vedno pada. Midva se napraviva poletno in ga zignorerava, današnjega plana kljub vremenu ne bova spremenila. Odpraviva se v termalno čudežno deželo z imenom Wai-o-Tapo. Skratka originalno ime te dežele je Wai-o-Tapo Thermal Wonderland. Deželica, se nahaja ene 100 km stran od Turangija. Ponovno se peleva ob jezeru Taupo, čez mesto Taupo in naprej. Dež počasi ponehuje in ko prispeva na parkirišče pred termalna čudesa, že sije sonce. Plačava vstopnino, tetka za šalterjem pove vse, kaj smeš in kaj ne smeš, kot da bi se kdo hotu slučajno kopat v vreli žvepleni termalni vodi. Termalni park obsega tri ture – rdečo, rumeno in oranžno, izbereš pa jo glede na osebno termalno pripravljenost. Midva sva seveda v odlični termalni kondiciji, na nebu se je pokazalo sonce in zato sva vse tri ture zmešala skupaj in si park ogledala po vijolčni poti. Vroča voda in para tle v tem parku bruhata iz povsod, zato je povsod zlo vroče. Potke so lepo urejene in eno urco pa pol si splača vzet in si it pogledat to čudo. Skratka velik bol zanimivo kot slovenske vrtače, uvale in podobne kraške lukne, tle se v luknah dejansko kej dogaja. Rumene, oranžne in rdeče barve, kamni in pesk so tut kr pogosta zadeva. Vse okol brbota in je zlo živahno. Navečji vtis, pa je na naju naredilo fluorescentno rumeno-zeleno jezero in šampanc jezero. Vn iz parka pridš čist prešvican, pa ne zato k velik hodš, ampak ker je to dobesedno savna na prostm, če bi prej to vedla, bi se skos park sprehodila samo v brisačah, sabo bi mela pa še tisto flaško z dišavam, ki bi jo polivala po kamnih. Park ima poleg vseh zanimivosti tut eno negativno stvar, povsod smrdi po gnilih jajcih … žveplo dela svoje. Z imeni so dokaj neizvirni, ker ma vsaka luknja v imenu devil. Po ogledu vseh hudičevih lukn, kar jih majo na NZ, sva na končni postaji (v trgovini s spominki) malo pospominkala, kupila en zanič milk šejk in se odpravla naprej. Prbližno tko kot je bil zanič milk šejk, tok je blo v tistm trenutku zanič tut vreme. Dobr da sva bla v avtu. Okol tega termalnega parka se baje nahajajo še neke zlo zanimive blatne lukne, k brbotajo kot norc. Prpeleva se na prizorišče, lih ko je najbol lil, še dobr da si teh lukn zarad obnovitvenih del ne da ogledat, tko sva mela tehtn razlog, da nama ni blo treba iz avta. V nalivu nama ne ostane nč druzga, kot da se odpraviva naprej po planu do Rotorue (prevod iz maorščine je ‘drugo jezero’, ker so ga baje druzga na poti odkril, ko so pršl s kanuji na NZ :S ). Nardiva novih 50 km in prideva na cilj najinega krožnega izleta. Tuki se pred nekim adrenalinskim centrom ustaviva, kupiva tri vožnje z nekimi sankami na kolesih, ki jih tukaj imenujejo Luge in se z gondolo odpeleva na vrh enga hriba. Gor si morva najprej zbrat eno od čelad, ampak zberat itak nimaš kej velik. Čelade majo dveh velikosti otroške in ostale, vse pa nenormalno smrdijo . Namonterava si čelade in oddivjava na progo. Najprej se spustiva po progi za biginerje, potem po progi za srednje izkušene sankače in nato po progi za eksperte. Zanimiva izkušnja, zabavno, veliko vonja po prismojeni gumi in usranih čeladah, prisotno pa je tudi nekaj adrenalina. Mal se že mrači, zato greva hitro v gondolo in nazaj do avta. Odpeljeva se še na plac, kjer majo slavni ZORB, to je ena velka žoga, k te dajo not in te spustijo po hribu navzdol, da se kotališ v njej. Lahko te v žogo od znotri prpnejo, lahko pa te tut ne in če te ne potem ti not nalijejo še vodo. Govori se, da je fino in da je to mešanica med vlakom smrti in vodnim toboganom. Midva na tem placu nisva vidla ne žog, ne ljudi v nih, ne vode. Vidla sva samo hrib in travo, pa še napis ZORB. Delal so do sedmih zvečer, midva sva pršla ob ene petih pa so že vse zaprl. Zgleda da že ni tok kull kokr se hvaljo. Drgač majo pa to zadevo tut v Sloveniji, tko da lahko gremo enkat probat – zberava prijave (ampak poleti) ;D. Baje da se to nahaja v eni riti zravn bohinjskega jezera. No ja, za dons je blo dost telovadbe po NZ, zato greva še v supermarket iskat neki za jest, potem pa se po isti poti vrneva nazaj v apartma v Turangiju. Skuhava si toplo večerjo – jajca in juhco . Sledi še ogled finalnega obračuna tenisa pr dedcih Federer – Murray, ki se zavleče pozno v noč. Kaj ti ostane druzga po koncu, kot da greš spat – papka sta igrala do pol dveh zutri. V postli z mislijo na rumeno žogico in 2.5 miljona avstralskih dolarjev zlahka zaspiva.

DAN 38#: Day off :)

krivikiwi — Thu, 04 Feb 2010 09:57:27 +0000

31.01.2010 / Evo dons pa prvič po 38 dnevih potovanja nisva delala čist nč. Na vrsti je bil relaaax … :S Od jutra do noči je deževalo in tako kislo vreme je dobr izgovor za brezdelje. Vstala sva pozno, prižgala TV in gledala po vrsti vse filme, ki so bili na sporedu. Vmes naju je od sedenja že bolela rit, zato sva se le premaknila in opravila dnevno telovadbo. Šla sva na en sprehod po Turangiju. Sploh nisva vedela, kje hodiva, ampak krožna pot naju je pripeljala nazaj pred najin resort. Pripravila sva si še malo večerje, juhica in toastki, potem pa sva se poknila spet nazaj pred TV. Za blog je bil čas šele pozno ponoči. Oči so bile od vseh vrst ekranov že kvadratne, zato jih je bilo treba odpočit. Obljubiva, da bova jutri bolj aktivna. Lahko noč.