DAN 42#: Forgotten day

04.02.2010 / Včerajšnjo ponočevanje naju je izučilo, zato sva dons na pot odrilna bolj zgodi. Najin trud, da bi izkoristila dopoldanske ure pa je bil zamanj. V turističnem centru i-Site, sva si mogla zrihtat še prenočitev nekje v Aucklandu. Po navadi je to trajal okol deset do petnajst minut, ampak dons je blo to seveda drugače. V Turangiju zgleda zlo malokrat dobijo nalogo, da turistom rihtajo prenočitev v Aucklandu, kar pomen, da o največjem mestu Nove Zelandijie nimajo pojma. Z Evo poveva, kaj bi rada, kje prbližn bi rada mela hostl, za kok dnarja in za kok doug. Gospa sploh neve ke bi začela, kaj bi iskala in kako nej se vsega skupi sploh lot. Na pomoč ji priskočjo še ostali dve sodelavki, ampak midva še vedno nimava rezerveranga prenoičišča. Po 45 minutnem iskaju, nama je z Evo jasno, da tko ne bomo nikamor pršl. Spremeniva najine želje in rečeva, vi samo neki v Aucklandu najdte, za prespat in rezerverite ostalo se bova pa že sama znajdla. To je to gospe uspe v prvo. Rezervera, midva plačava in kot da bi vstala ob 12.00 se odpraviva na pot . Dons se peleva proti zelo znani Surf Highway 45. To je ena cesta ob keri je ogromno surferskih plaž, s seboj logično vzameva tut Frenkyja, da mal povadva. Nekje na sredi poti je treba zavit na Forgotten world highway in se pelat po njej do začetka surferske avtoceste. Tukile lahko lepo doživite naravo, đunglo in samoto. Srečal ne boste več kot 3 avtomobile. Zlo zanimiva cesta in če radi vozte avto in če se vaš sopotnik rad voz z vami, je to provgotov ena od stvari, ki jih v Novi Zelandiji morte doživet. Vse skupi pa poteka tkole, ko zavijš na to cesto se sprašujš, zakaj so cesto poimenoval pozabljeno od celga sveta. Dvopasovnca, dobr zrihtana in druzga kot uživat v vožni ti ne preostane – zato se za volanom za okoli 100 km preizkus tudi Eva. Prevoziva polovico ceste in takoj nama je jasno zakaj ima takšno ime, lepa cesta se iz kilometra v kilometer neznatno spreminja, spremembo pa opazš, ko se vozš po neprehodni đungli, po makedamski cesti z enim pasom. Ampak, ko prideš vn iz te đungle se cesta spet iz kilometra v kilometer spreminja, hvala bogu na bolje. Porabla sva prbližn 3  ure in prispela sva v New Plymouth … se spomnete, tle sva že bla . Tuki se namreč začne ta Surf Highway, ampak ko sva mesto prečkala prvič, žal za to cestico ni bilo časa. Peleva se še ene 25 km naprej in prispeva v prvo surfersko mesto na Highwayu 45 in to je Oakura. Tlele majo ogromno peščeno plažo, valove, ki so primerni tut za biginerje. Parkerava pograbva Frenkyja in se zapodiva v vodo. Srfava, srfava in nč naju ne zmot. Srfava, srfava in čist padeva not. Srfava, srfava in se spomneva, da bi mogla jt naprej. Valovi so bli kr mal preogromni, ampak dobr vsak je po enkat vstal na srf in bla sva zadovolna. Oseka je bla tut že taka, da so vsi razn naju zbežal vn iz vode, to je bil znak, da pogoji niso več dobri za srfat in tut midva sva prenehala. Matic je med srfanjem v vodi opazu še enga pingvina, k je zgleda lih plavu na sladoled … Vrjetno je zgubu mamo in jo je iskal. To je blo to kar se je dogajal v Oakuri, zdej pa naprej. Prideva v avto in ugotoviva, da je ura že kr mal pozna. Če bi nadaljevala pot okol po Surf Highway 45, bi se turistična tura spremenila v krožno dirko po Highway 45, dam bi pa pršla vrjetno šele okol petih zutri. Nekaj utriknkov in surferskih izkušenj iz začetka surferske avtoceste je bilo dovolj, zato se vrneva po krajši poti nazaj v Turangi. Ampak tle naju presenet še ena cesta, k sploh ni mela imena … vrjetn z razlogom. Naju to ne zmot in če sva se v Oakuro pelala po Forgotten world Highway, sva se nazaj pelala po By God and Jesus Forgotten JustWay … šit. Srečala sva enga človeka in še tega čiz na začetku, k je bla cesta še kokr tok uredu. Na pedeset kilometerski cesti, čez pašnike, gozd, hribe in samoto, poslikava in posnameva še sončni zahod. Da sva se rešila te ceste veva, ker je makedama in šume konc, nasprot pa se zdej že vozjo avti in tovornjaki. Zanimiva izkušna od Turangija pa naju loči samo še dobrih 80 km. Po tej cesti sva pridobila prbližno 100 km, nekaj časa in nč bencina . Na poti se na žalost zabijeva v enga oposuma , upava lahko na najboljše in to je, da ga je zutri samo fajn bolela glava. Umikala sva se mu že skor v hosto, ampak butc je kar rinu in rinu v avto dokler jih ni dubu po betici. Sestradana prideva domov okol 22.30 in si spečeva meso, neke piščančje klobasice in mal zelenjavce pojeva in jo zbriševa v postlo. Pakeranje, pomivanje, pospravljanje in pometanje pa pridejo na vrsto jutri. V postlo se skupaj s 550,7 km težko zgužvamo, spat se v taki gužvi ne da. Dobro da ma bajta 5 postel. Tko da sva jih dala 200 na dvojno postlo, 100 na enojno, 150 jih je blo na raztegnenem kavču, 100 pa na zloženem. Nama je tko ostala še ena postla in zdele že spiva. To kar slište pa smrči Eva in ne jz … Lahko noč.