DAN 41#: Kiwitukiwitam (Bay of Plenty – Coromandel Peninsula)

03.02.2010 / Zbudiva se v lep, sončen dan, ampak žal kakšno urco prepozno. Tok sva hitr pojedla, da ko sva sedela v avtu, sploh nisva vedla kva sva pojedla. Avto pilota naštimava v smeri mesta Te Puke in uživava. Vsak pravi turist more jt v deželi kiwijev pogledat kiwifruit nasad. Točno to je zadeva po čemer je mesto Te Puke znano – Kiwi360 . Butasto ime in pojma nimava, zakaj bi se nasad s kivijem imenoval Kiwi360 ampak tako je. Skratka z vožnjo sva porabila približno dve urci in prispela v Te Puke okol 12.00, takoj sva se šla prjavt za turistični tour po nasadu. Plačava karto in čez 20 minut odrinemo. Mela sva lih mal časa, da sva šla na tojlet in pregledala trgovinco – povsod se kej zanimivga najde. Zravn tega nasada se nahaja še nenormalno velikanski kos kivija, kjer sva zabila še mal časa, da sva se poslikala in splezala navrh, da sva vidla še kakšn je razgled iz njega. Napočil je čas vsi navzoči turisti se vsedemo v kiwi vlakec. Vsak vagončk je bil v obliki kivija in zgleda, da ta nasad ni preveč priljubljen, ker je blo več kot pol sedišč v kivijih (vagončkih) praznih. V temu nasadu nimajo samo kivijev, ampak še pomaranče, limone, mandarine, grejpfrute in še polhn enga druzga sadja k ga sploh ne poznam. Ampak med tem mešanim sadjem in kivijem je ena razlika … kivi oberajo, ostale majo pa za okras in zato, da se na teh drevesih z gnilim sadjem hranjo ptiči. Vrnmo se h kiviju – s tem vlakcem se vozmo med nasadi rumenga, zelenga, tazga in drgačnga kivija, vmes vodič na radio prklop predavanje o kitajski kosmulji, zgodovini tega nasada, kok kivija prdelajo, kok ga izvozjo , kok ludi uvozjo, da obera ta kivi in druge zanimive reči. Vmes se na enmu delu ustavmo in vodič nam pokaže razliko med moškim in ženskim kivijem in razliko med rumenim in zelenim. Za to morš bit res mojstr, moški kivi od ženskega razlikuješ tko, da pogledaš ker ma sadje na drevesu … tist k ga nima je dec. Zelenga od rumenga pa razlikujš tko, da je en rumen drug je pa zelen . Ja, lahko ampak vse pa le ni tako preprosto … razlika med njima je v deblu drevesa in velikosti sadeža. Rumen je v tem obdobju mal večji, poleg tega je drevo rumenga kivija sestavljeno iz debla zelenega kvija in krošno rumenga kvija … kar nardijo s cepljenjem. Drevo zelenga kivija je pa pač cel od zelenga kivija. Zdej sva že prava eksperta glede kivijev in v opraševanje in ostale neumnosti se ne bova spuščala, ker bo post za ta dan predolg. Pr kivijih, kot da jih še nismo nikol vidl, se vsi poslikamo, midva z Evo pa to čudo še posnameva. Ostale gospe vodiča še nekaj časa maltreterajo, nakar stric pove, da je različnih vrst kivija več kot 400, ampak da se vse še ne prodajajo, omenu je tut, da obstaja kivi, k ga olupš in ješ kot banano. Glej stric neumnosti pa ni treba govort … banana je banana in kivi ni banana . Nam turistom so mogl pokazat tudi kako so včasih sorteral kivi, ker jasno, da se prodaja več kvalitet kivja, ki so odvisne od velikosti in teže sadeža. V to napravo so stresl kivijeve sadeže in naprava jih je glede na težo razmetala naokol, najlažje je vrgla najbl delč, najtežje najbliži, kiviji pa so se potem lepo odkotalil vsak v svojo škatlo. Vse to je blo vklučen v 30 minutno Kiwi360 nasad turo, čakala nas je sam še degustacija kivijev, različnih kivijevih sokov, kivijevih likerjev in kivijevga vina. Vin je bil podobn enmu zlo slabmu cvičku, sok je bil pa kr dobr, likerja nisva pila ker sva vozila, pera pa žal ne delajo, zato z litrom kivijevega đusa odkorakava v avto in nadaljujeva pot. Naslednja postaja je kraj Mount Maungaunui, to je rez eno prikupno srfrsko mestece v Bay of Plenty. Sprehodila sva se po glavni aveniji in zavila v ene par surferskih trgovinc, v eni naju skor naserjejo, da bi kupila še en srf … ampak midva se ne dava , a ste nori kam ga bova pa dala . Tole surfersko mestece je znano še po eni zadevi, ki ji tm rečejo artificial reef. Na plaži, kjer že tko kr lepo valovi, so nardil nekakšn nasip, da zdej ornk valovi. Valovi so veliki in za naju prehudi, tuki srfa folk k obvalda, mal paseva oči, poiščeva kosilo in valda greva naprej. Nasledna postaja je Hot Water Beach. Na poti morva jt še tankat in ustaviva se v mestu Whangarei. Tut to mesto ma neko srfersko plažo in če majo kje kej surferskega, morva midva z Evo to vidt. Plaža je sicer fina, ampak vzdušje je bol slabo. V vodi je ene 5 surferjev, na plaži pa ene 5 mladih mamic, ki se igrajo s svojimi otroci. Ura je bla že okol ene 18.00 in postajat je začel mal bol hladno, zato gremo tja, kjer je voda topla – na Hot Water Beach. Vozva se še kšno urco in prispeva. Sprehodva se po plaži in na njej je naplavlenih miljon meduz … to pomen, da je tle voda res topla, ampak v čem je keč. Nekje na sredini plaže se pod zemljo nahajata dva izvira vroče vode, k skoz zemeljske razpoke privreta na dan. Ampak teh izivirov ne vidš kr tko, se je treba mal potrudt, vsak k pride na to plažo, si lahko sposod lopatko in si sam skoplje luknjo, v kateri se nabere ta topla voda in se potem po tej luknji pajsa, uživa in se dela kot da je v spaju. Midva sva pa nardila eno foro, ne da bi vedla, na plažo sva pršla tok pozn, da so vsi že šli, za sabo so pa pustil skopane lukne s toplo vodo, kjer sva se lahko grela. V teh luknah ne morš normalno not ležat, ker je na dnu tok vroča voda, k pride vn iz zemle, da se kr spečš. Vroča voda kr vre vn iz peska in mal morš pazt tut kam stopš, ker te lahko pesk pomešan z vročo vodo kr fajn speče. Na koncu sva ugotovila zakaj več nobenga ni blo – ker je bla plima in po ene 15 minutnem zastonjskem spaju nama je bazenček zalil morje in mogla sva jt. Važn, da sva midva preiskusla to zadevo, itak je blo pa pred nočjo treba vidt še neki, tko da sva odhitela naprej. Blizu se nahaja še Cathedral Cove, to je ena kamnita lukna na neki plaži, kjer so snemal film Zgodbe iz Narnije – al neki podobnga. Midva na prakirišče prispeva ob 20.00, nobenga ni več tm. Pograbva vso foto, video opremo in se spustiva v divji dir, da ujameva zadnje žarke svetlobe za foto sešn. 45 minutni pohod opraviva v 25 min in prideva 3 minute pred popolno nočjo do Cathedral Cove. Zadeva je kar zanimiva, ampak ponoč ni tok zlo zanimiva . Sploh pa vse pokvarjo neki znaki, kako je ‘hazardous’ zlo nevarno tle okol in da je treba pazt na padajoče kamne in oh in sploh … to je vse pokvarl. Je za pogledat, ampak ni pa full noro. Baje da je ta zadeva najlepša ob sončnem vzhodu. Midva sva sončni vzhod zamudila za ene 15 ur al pa bla prezgodna za ene 8 ur. Skratka ta lukna naju ni preveč prevzela. Vseen mal poslikava in posnameva, ker zaston sm nisva hodila, potem pa se okol 22.00 v popolni temi, po đungli vrneva nazaj do avta. Vmes srečava še strica ježa, ki nama je prečkal pot in  da mi nau kdo govoru da jež nabada hruške, ker jih ne, kje vraga nej jih najde v đungli. S pomočjo luči na kameri le najdeva pot iz đungle in nočno dogodivščino začiniva še s 380 km dolgo nočno vožnjo do Turangija. Domov prispeva okol pol dveh zjutri, pojeva makarone od včeri do konca, se vrževa med tuš in se oprhava pod kovtrom. Popotovanje po   Zalivu mnogih (Bay of Plenty) in polotoku Coromandel je blo do zdaj najdaljše – nardila sva 760,2 km in podrla osebn rekord. Vi v Sloveniji uživite, ko greste iz službe midva greva pa spat LN.