DAN 40#: Parking Ticket

02.02.2010 / Z vremenom tlele v Turangiju res nimava sreče … Spet se zbudiva v en kisu oblačno deževn dan. Mal prilagodiva plan in se po zajtrku spraviva v avto. Mal sva še zaspana, ampak je vse kul, ker lahko spanc nadoknadva v avtu. Spet se namreč že ene šestič peleva po isti poti ob jezeru Taupo, do isto imenskega mesta. Pot poznava že na pamet, zato med vožnjo mal zadremava. Zbudiva se lih, ko se prpeleva v mesto, še dobr, ker tle je treba bit pa mal bl previdn, v NZ se je namreč začela šola in velik šolarjev je na cesti, zato previdnost ni odveč. Dons si želiva ogledat maorski šou (maori so tle domorodci), baje da se tle pleše in poje in da je čiz zlo zanimiv. Maori jasno ne živijo v mestu, ampak v selu … na podeželju ma pač vsako pleme svojo vasico, kjer furajo ta svoj life stil oz. subkulturo. Ampak vse je lepo in prov, dokler nama tm receptorka ne pove, to kar piše v brošuri sploh ni res, da se lahko ti podnev čez nihov naselje sprehodš in vidš kako živijo in kaj delajo, kako pojejo in plešejo … Oni majo ta šou samo zvečer, ko pač folk k igra te maore pride v službo in oni ti v treh urcah zaigrajo, zapojejo, zaplešejo in neki skuhajo za jest, se preoblečejo nazaj v navadne ljudi in pičijo dam, tko k vsi ostali turisti. Nevem zakaj, ampak midva sva si to zadevo predstavlala mal bl hardcore, da maorčki dejansko tm živijo. Odločva se, da te fejk gledališke predstave zvečer ne bova gledala, prvič zato k ni preveč pristna in drugič zato, ker je predraga (100 dolarjev na osebo) + midva morva kupt še tono spominkov, kjer nama bo 200 dolarjev še kako prav prišlo . Skratka z Maori sva kar hitro opravila, žal pa ne moreva komentirat, kako maorska izkušna zgleda in svetovat a to dobr zgeda, al slabo, se to splača al je to stran vržen dnar. Peleva se nazaj proti mestecu Taupo in na poti naju premami tabla Huka Falls – še eni izmed zlo znanih NZ slapov. Zapeljeva se 5 min stran od glavne ceste, parkirava, stopiva iz avta in se ozreva naokoli. Šum prihaja nekje vn iz hoste, ampak okol ni nobenega hriba, gore al pa kej druzga, iz kjer bi voda drla in padala dol v globino, se vmes razpršila in ustvarila sapojemajoč pogled. To bo spet en velik nateg . Ampak presenečenje je blo veliko. Sicer to ni nek slap, kot bi si ga mi predstavlal, ampak je ena ozka rečna dolina, k ma kr velik naklon, skozi katero nori ogromn vode. Za primer, reka je na vstopu v to ozko dolinco široka 50 metrov, dolinca je široka 10 metrov, na koncu pa je reka spet široka 50 metrov al več. Zdej si pa predstavlite, kako zgleda, če ista količina vode teče po 50 metrov široki strugi al pa po 10 metrov široki strugi, ki se na prbližno 500 metrih spusti za ene 50 metrov. To noro vodo je gledat noro. Piše, da je to ena glavnih in najlepših atrakcij na NZ in prou majo, Huka slapovi, kot jim pravjo, so res za pogledat, če greste v NZ si jih obkrožte na zemlevidu, nahajajo se nekje na sred S otoka NZ. Ta trenutek, ko vam razlagam kakšni slapovi zgledajo, dežuje in midva z Evo stojiva pod drevesi na suhem. Še mal počakava … še mal … pa še mal, aha nekak je nehal dežvat in zato greva zdej poslikat in posnet to čudo. Za tem sva se odpelala še na eno mal višje locirano točko, da sva si slapove ogledala še iz ptičje perspektive, potem pa je bil čas za spominkanje v Taupu. Pretaknila sva skor vse štacune po dolgem in po čez in nakupla ful stvari po čez in po dolgem. Po nakupovanju se vrneva v najin avto in na vetrobranskem steklu, za desnim brisalcem naju čaka presenečenje. Dobila sva parking ticket oziroma tako imenovano kazn za napačno parkiranje, kar je čudn, ker je bil avto čiz prou parkeran. Skratka fora je bla v tem, da lahko avto na parkingu pustiš samo 60 min midva sva ga pa 70 minut in kazn je bla 15 dolarjev. Hvala bogu, da majo vsaj kazni mejhne, prou z veseljem jo greš plačat, če bi mel take kazni v Sloveniji, bi tut jz večkrat napačn parkeru. Tko da nej ljudje ne pametujejo, da visoke kazni ne pomagajo. Torej predn sva šla dam, sva mogla najt še neko stavbo, kjer not plačaš kazn za prkeranje, đizs k da tega ne morš plačat na pošti. Skratka ta stavbica, je kr velika in ima prekrasn pogled na jezero, prletiva not in gospe dava dnar … na tle maš – oderate boge turiste . Hec, ne gospa je bla prou prijazna, skor je začela še jokat, da kako to da se nama je to zgodil in joj, a nisva vidla znaka in … Tko da sva jo mogla skor da ne midva tolažt tm, da to da morva plačat ni nč hudga. Gospo sva pomirila in se odpravla domov. Skuhala sva si še bolonjeze makarone, pogledala mal TV in šla spat.